Aristotelova Druga analitika, eno izmed del, ki tvorijo sklop njegovih logiških spisov, imenovan Organon, velja v dolgi tradiciji evropske misli za prvo fokusirano razmišljanje s področja teorije in filozofije znanosti. Če je Prva analitika postregla z analizo silogizma kot obliko logičnega sklepanja, se je v njenem »nadaljevanju« Aristotel soočil z vprašanjem, kako slednje uporabiti v znanosti (epistēmē) in ga povezal s tem, kdaj kaj vemo in kakšni so pogoji za njen obstoj. Pri tem izhaja iz stališča, da kaj vemo takrat, ko vemo, zakaj je tisto, kar vemo, nujno takšno~razlago razume kot dokaz o tem. Ta ima zato strukturo sklepanja, osrednja vprašanja v Drugi analitiki pa so zato povezana z opredelitvami znanosti oz. znanstvenega razumevanja, dokaza, definicije in npr. vzročnosti. Delo, napisano z nezgrešljivo natančnostjo in »analitičnostjo« antičnega filozofskega velemojstra, v slovenski prostor vnaša potrebno svežino dragocene zgodovinske perspektive za vse, ki se ukvarjajo s področji epistemologije, logike ali npr. znanstvene metodologije.